Na tej poti niste sami

Življenje z avtizmom prinaša veliko vprašanj, odločitev in vsakodnevnih izzivov. Starši in skrbniki pogosto iščete odgovore glede razvoja otroka, vrtca, šole, prilagoditev, vedenja, komunikacije in vsakdanjega življenja.

Zakaj želim pomagati drugim staršem

V enem svojih prvih zapisov o mojih sinovih sem na koncu ugotovila nekaj zelo preprostega – veliko nam je pomenila individualna pozornost. Prisotnost. Skupna igra. Nekdo, ki je otroka res videl in mu pomagal ena na ena. Prav to povezanost, skrb in skupno delo so pri nas opazili tudi strokovnjaki.

Po vseh teh letih se mi ta misel še vedno zdi bistvena. Za diagnozo je otrok. Za otrokom je družina. In družina ne potrebuje samo navodil. Potrebuje podporo.

Danes želim v okviru Zveze za avtizem Slovenije del svojega znanja in izkušenj ponuditi staršem, ki so morda na začetku te poti ali pa so že globoko v njej in so se znašli pred novo dilemo. Lahko gre za vprašanja glede avtizma, posebnih potreb, vrtca, šole, prilagoditev, vedenja, vsakodnevnega življenja ali preprosto za trenutek, ko starš ne ve več, v katero smer.

Ne bom vedno imela popolnega odgovora. Mislim, da ga nima nihče. Lahko pa poslušam, pomagam pogledati situacijo z različnih strani, delim svoje strokovno znanje in izkušnje ter skupaj s staršem iščem naslednji smiseln korak. Ker sem bila nekoč tudi sama tista mama, ki je iskala nekoga, ki bi ji pomagal razumeti, kaj se dogaja.

Danes sem Suzana Odžić, mag. prof. inkluzivne pedagogike, mama dveh fantov z avtizmom in oseba, ki je v več kot desetletju izkusila zelo različne obraze življenja s posebnimi potrebami. Če lahko to, kar sem se na tej poti naučila, nekomu drugemu nekoliko olajša pot, potem ima vse skupaj še dodaten smisel.